Koncert v spomin Vilimu Demšarju

Desetega februarja 2017 se je od nas poslovil naš dolgoletni član in prijatelj, goslar Vilim Demšar. V zahvalo za vse lepe trenutke, ki smo jih lahko preživeli z njim, smo v ponedeljek, 24. 4. 2017, v Zdravniški zbornici Slovenije pripravili koncert v njegov spomin.

34207939166_ccebf79488_k

33438345553_2b90de974b_k

Po uvodni točki, Bachovem Preludiju, je član orkestra Pavle Košorok tako obiskovalcem kot nastopajočim namenil nekaj besed o mojstru Demšarju. Njegov govor objavljamo spodaj:

»Spoštovani,

Današnji koncert je posvečen spominu na človeka in prijatelja, ki pušča za sabo globoko sled. Vse življenje je posvetil glasbi na način, ki za običajnega glasbenika ni v navadi. Bil je aktiven glasbenik, učitelj glasbe in goslar, ki je utrdil in nadaljeval goslarsko tradicijo svojega očeta, Blaža Demšarja.

Skoraj od samega začetka je sodeloval v glasbenem življenju slovenskih zdravnikov. Bil je nepogrešljiv član zdravniškega orkestra Camerata medica, kjer je bil violist, svetovalec, včasih tudi rezervni dirigent na vajah orkestra. Vsi člani orkestra smo cenili njegovo pomoč pri popravilih, nasvetih ali tudi nakupih naših inštrumentov. Inštrumente je odnesel po vaji s seboj in nam jih vrnil urejene.

O njegovem življenju in delu je bilo izrečenih veliko lepih misli na njegovem pogrebu na Žalah. Ta dan sem doživel kot enega najlepših slovesov. Od njega se je poslavljala glasba, ki je zvenela iz njegovih inštrumentov. Ob katafalku je najprej zazvenela Bachova arija, ob odprtem grobu pa Meditacija iz opere Thais. Posebej lep je bil spomin nanj, kjer je njegov prijatelj Jure Longyka nanizal njegovo življenjsko pot.

Rodil se je v Sarajevu pred 80 leti, kamor sta starša odšla s »trebuhom za kruhom«. Po vrnitvi v Ljubljano je oče odprl goslarsko delavnico, s katero je postavil temelj delovanja goslarske družine Demšarjev. Že s 13 leti se je Vilko pridružil očetu in z njim prehodil dolgo pot od vajenca do mojstra. Ob tem se je naučil igranja na violino, diplomiral na Akademiji za glasbo, dvajset let poučeval na glasbeni šoli, igral v orkestrih in komornih skupinah, leta 1981 pa je po očetovi smrti prevzel goslarsko obrt in se ji v celoti posvetil. Vrsto let je bil edini pravi goslar na Slovenskem, ko pa je delavnico preselil v ustreznejše prostore na Mestni trg in vzel v uk vajence, je vzgojil več uspešnih nadaljevalcev svoje umetnosti, med njimi tudi nečaka Blaža Demšarja, ki je nedavno za njim prevzel obrt.

Blagovna znamka, imenovana „violina demšarica“, je dandanes pri nas pojem za kvalitetno violino. S temi inštrumenti se srečujejo generacije slovenskih godalcev od začetnikov na četrtinkah in polovinkah do mojstrov virtuozov, ki igrajo v orkestrih in na solističnih nastopih. Že opus očeta Blaža je štel 600 violin, viol in čelov, Vilim pa je izdelal kar več kot 1000 inštrumentov.

Za obrtnika v klasičnem pomenu besede imamo predstavo o njegovi ročni spretnosti. Kdor pa zna in da od sebe več, kdor vdihne svojemu delu dušo, temu rečemo umetnik. In umetnik je bil tudi Vilim Demšar, ki ni stremel le za lepoto svojih izdelkov, temveč je v njih iskal tudi in zlasti tisto, kar postavlja godala, predvsem violino, po izraznosti na najvišje mesto med inštrumenti: iskal je njen plemeniti ton. Tako kot mnogim graditeljem godal pred njim je bil tudi njemu ideal znameniti italijanski zvok, tisti nedosežni ton cremonskih goslarskih mojstrov 17. in 18. stoletja, ki ga je nekoč v mladih letih slišal in ga ohranil v ušesih. Študiral je modele znamenitih inštrumentov, s pomočjo sina Mateja je izdelal računalniške programe in z njimi iskal prave proporce pri oblikovanju glasbil. Vsak nov inštrument mu je postavljal nove izzive pri neskončnem iskanju najlepšega tona. S pravo strastjo je vsakemu, ki ga je hotel poslušati, razlagal svojo vizijo tistega, kar je želel vdahniti kosu umetelno izoblikovanega lesa, imenovanemu violina.

Poseben detajl njegovega mojstrskega dela je sodelovanje z umetnikom Oskarjem Kogojem. Ob 300. obletnici Tartinijevega rojstva je Oskar Kogoj izrisal poseben tip violine, z zarezo v zažetem delu violinskega trupa in posebej izoblikovanim polžem. Nekaj časa je iskal povezavo z italijanskimi goslarji, končno pa se je odločil za mojstra Demšarja. V njegovi delavnici so bile izdelane tri viole, dvoje čel in več violin. Spominjam se, da je Vilim dolgo časa v našem orkestru igral na takšno Kogojevo violo. Čelo te vrste pa je še danes razstavljen v Kogojevi galeriji v Mirnu.

Vilim je posebej poudarjal, kako se zaveda velike odgovornosti pri svojem delu. Goslar mora imeti nenehno pred očmi, da dela vsak inštrument za mnogo rodov, za veselje in uspeh številnih izvajalcev in tudi za več kot 300 let aktivnega življenja inštrumenta.

Naš legendarni slovenski goslar Vilim Demšar se je rodil na 200. obletnico smrti Antona Stradivarija. Odhaja za svojim velikim vzornikom v zemeljski prah, spomin nanj pa za vselej ostaja v zvokih njegovih godal.«

34248248485_c01d7508db_k

Pavle Košorok

Program smo nadaljevali z Jommellijevo Sinfonijo in Tartinijevo Sonato a Quatro.

34091460222_80b0ecb360_k

33438313633_89d08ebafc_k

33438312073_65506f4f77_k

33438299093_a80c3371ef_k

Na klavirju nas je spremljal Klemen Golner.

Za konec pa smo kot na oder kot solista povabili Tima Demšarja, mojstrovega nečaka, ki je čutno in doživeto zaigral Meditacijo iz opere Thais J. Masseneta.

34248215795_c95c4d2444_k

Tim Demšar

34091455782_0025c9c572_k (1)

Večer smo zaključili z druženjem v avli Zdravniške zbornice ter z veseljem obujali mnoge čudovite spomine na Vilka, ki nas bo v zvokih svojih inštrumentov, na katere igramo člani Camerate medice, spremljal še naprej.

34091470112_675a21b9d2_k

Foto: Janez Platiše