Vildana Repše

Zgodilo se je v Cremoni, zibelki mojstrskih violin, ki so jih ustvarjali goslarji iz družin Amati, Stradivari in Guarneri. Z orkestrom mlajših učencev Glasbenega ateljeja Tartini smo bili povabljeni na Nacionalni kon-gres godalnih pedagogov Italije, skupino otrok smo spremljali učitelji in starši. Ko so že vsi otroci in odrasli zapustili avtobus na parkirišču pred hotelom in stopili k recepciji, sem se vrnila po svoj kovček. Ob prevze-mu sem začutila ostro bolečino v nadlahti in nikakor nisem uspela »namestiti« vse strukture v običajno kolesje. Mama mojega učenca, dr. Milica Kramberger Gregorič, ki je nevrologinja, je svetovala imobilizaci-jo z ruto in odredila protibolečinsko in protivnetno terapijo. Vso pot iz Cremone do Milana, kjer nas je čakal še en čudovit nastop učencev in učiteljev iz dveh prijateljskih držav (igrala sem tudi jaz, z ruto), je predsedni-ca njihovega društva godalnih pedagogov, prof. Satu Jalas, vnukinja skladatelja Jana Sibeliusa, pripovedova-la, da je dve leti vztrajala pri rehabilitaciji roke po prometni nesreči in je prestala osem težkih operacij. Njen mož je v tej nesreči umrl, sama pa si ni predstavljala življenja brez igranja na violino.

Bila sem pretresena! Kakšna naključja! Jaz sem potem otrokom v avtobusu pripovedovala njeno zgodbo, seveda v milejši različici.

V Ljubljani so na ultrazvoku in pregledu pri nevrokirurgu prijazno povedali, da se poškodba lahko uspešnoodpravi z operacijo, da pa se ne ve zanesljivo, kako bo, kako bo z igranjem violine. Nepopisen strah pred končnim izidom je zmanjšal moj strah pred operacijo in s polnim zaupanjem sem se prepustila kirurgu dr. Ladislavu Kovačiču. Bila sem deležna vrhunske obravnave in sočutne besede. Okrevala sem nekaj mese-cev, z bolečo fizioterapijo pri izvrstni ga. Martini Grum, in brez igranja violine …

Bližal se je prvi teden v decembru in nastop našega orkestra na odru Slovenske filharmonije. Želela sem igrati, pa še mojster mi je zaupal prelep solo v Adagiu J. S. Bacha … Počasi sem pričela z igranjem in upa-la, da se bo vse dobro izšlo. In se je. Bila sem na zadnjih vajah in izkazalo se je, da roka funkcionira. Na koncert sem povabila dr. Kovačiča, in kot sem pričakovala, je odklonil, zaradi obveznosti.

V zaodrju smo se člani orkestra dogovorili, da prvi del prireditve poslušamo v dvorani. Zadnji trenutek, ko so obiskovalci že sedeli na svojih sedežih, smo vstopili v dvorano in se tiho premikali vse do zadnjih vrst. Ko sem sedla, sem presenečena zagledala ob sebi svojega zdravnika. Obšla me je neznanska radost. Pozdravila sva se in predstavil mi je soprogo. Medtem je naš odličen čelist Aleš prekrasno igral Adagio B. Marcella iz Sonate št. 2 v e-molu, v meni pa se je sprožil vrtinec vseh mogočih scenarijev, če operacija ne bi uspela.

Nato je prišel naš čas, Plečnikove Zdravniške koncerte vedno zaključi naš orkester. Po odličnem nastopu in interpretaciji sola sem prejela cvetje, in medtem ko je voditeljica dr. Zvonka Zupanič Slavec zaključevala s povezovanjem koncerta in z vabilom na druženje po koncertu, sem ob vztrajnem aplavzu hitro prepustila violino in lok Andreji ter šopek nesla v pričo vsega občinstva, brez zadržkov in brez dvoma, do zadnje vrste … Predala sem ga soprogi dr. Kovačiča.

Sprašujem se, koliko takšnih zgodb pišete zdravniki, in ali vam je sploh mogoče dovolj izkazati zahvalo!