Melisa Lazarevič

Preden sem se začela učiti violončelo, sem obiskovala glasbeno pripravnico v Glasbeni šoli Ljubljana Moste-Polje. Na generalki pred nastopom ob zaključku šolskega leta, na katerem smo na Ljubljanskem gradu peli v zboru ob spremljavi šolskega godalnega orkestra, sem se prvič srečala s čelom – in takrat sem vedela, da je to inštrument, ki ga želim igrati.

Ko sem v operi gledala kakšen balet, mi je bil največji užitek med odmorom sloneti na ograji nad orkestrom in opazovati člane orkestra, kako drug za drugim počasi odlagajo inštrumente in zapuščajo prostor. Tri leta potem, ko sem se začela učiti igranja na violončelo, prav tako v GŠ Ljubljana Moste-Polje, sem na proslavi ob šestdesetletnici glasbene šole ponovno slišala igrati šolski godalni orkester in polotila se meje tiha želja, da bi tudi sama igrala v njem. Na moje veliko presenečenje so me že z naslednjim šolskim letom povabili vanj. In začela sem igrati v orkestru.

Sprva sem igrala v Mlajšem godalnem orkestru in nato v Godalnem orkestru glasbene šole Ljubljana Moste-Polje. Ko sem prenehala hoditi v glasbeno šolo, sem se pridružila Zdravniškemu orkestru Camerata medica. Nekaj let kasneje, ob ustanovitvi univerzitetnega simfoničnega orkestra Grex symphoniacorum, sem se pridružila še temu, in semester zatem še simfoničnemu orkestru, ustanovljenemu za proslavo ob stoletnici Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Tako sem spoznala še čar igranja v simfoničnem orkestru.

Glavni razlog, zakaj že toliko časa igram v orkestru, je preprosto uživanje v orkestrski igri, saj je sedeti v orkestru in biti obdan z glasbo z vseh strani ter jo hkrati tudi sam ustvarjati, povsem drugače kot te iste melodije poslušati iz dvorane kot poslušalec. Poleg tega mi orkester ponuja možnost druženja in vzdrževanja stikov, hkrati pa pripomore tudi k sprostitvi, še posebej v času kolokvijev in izpitov.

Med vsemi koncerti, na katerih sem igrala z orkestrom Camerata medica, mi je najbolj ostal v spominu prvi. To je bil koncert v Mestnem muzeju Ljubljana, na katerem smo sodelovali z zborom Vox medicorum. Nasto-pali smo v avli muzeja, kjer se je dalo koncert spremljati z balkona. Od tam je bil zelo lep pogled na nastopajoče in tam sem tudi sama stala in poslušala zbor, ki je izvajal svoj program, ko smo mi nehali igrati.

Orkester živi že več kot trideset let. Po tako dolgem času delovanja se mi zdi prav, da bi deloval tudi v prihodnje. Lepo je, da ima Zdravniška zbornica »svoj« orkester, ki lahko bogati strokovne in kulturne dogodke v medicinskih ustanovah, hkrati pa glasbenikom, ki kljub temu, da se niso odločili za profesionalno glasbeno pot, nudi priložnost, da pridobljena znanja v igranju inštrumenta uresničujejo v svoje in v veselje drugih.