Mateja Dudek

Nekoč, že davno tega, sem kot majhna deklica doma na ročaje predalov napela različno dolge elastike, jih »uglasila« v nekakšno lestvico in nanje brenkala svoje izmišljene melodije. Mama in oče sta me nekoliko presenečeno opazovala in se počasi zavedala, da bo otroka očitno treba vpisati v glasbeno šolo. Tam sem najprej navdušeno prepevala v zborčku cicibanov, nato pa me je nekega večera babica peljala v Opero, prav v prvo vrsto parterja. Katera predstava je bila na sporedu, se ne spominjam, saj dogajanja na odru nisem kaj dosti spremljala. Vsa moja pozornost je bila namreč usmerjena v jamo pod odrom, še posebej v violiniste. Takrat zame ni bilo več nikakršnega dvoma, da si želim igrati prav violino.

Ko sem prvič skakljala proti domu z izposojeno polovinko v kartonasti škatli v rokah, sem na ves glas vri-skala, da sem najsrečnejši človek na svetu.

Kmalu sem spoznala, da sicer violina prav lepo zveni, vendar je sama, brez spremljave, nekako prazna in osamljena. Moj profesor Cvetko Budkovič v Glasbeni šoli Vič je hitro opazil, da bi mi bilo lepše igrati v skupini. Najprej mi je pripeljal novo prijateljico za duo, sčasoma pa sem se pridružila tudi šolskemu godalnemu orkestru. Same lepe spomine imam na to obdobje.

V gimnazijskih letih sem zaključila deseti razred violine, a z igranjem nisem prenehala. Takrat je deloval Lju-bljanski sindikalni simfonični orkester, kjer sem z velikim veseljem sodelovala do konca njegovega obstoja.

Nato so prišla leta službe, družine, obveznosti vseh vrst. Tudi druga polovica mojega dua je zašla v enako kolesje in ni več pogosto utegnila zaigrati z mano. Tako je violina žalostno počivala in čakala na lepše čase. Ti časi so prišli, ko me je dr. Pavle Košorok prijazno povabil k sodelovanju v zdravniškem orkestru. Bila sem zaskrbljena, saj sem bila res iz vaje, a me je bodril, da bom zmogla. Drugi pomislek je bil, da moje področje ni medicina, vendar me je pomiril, da niti to ni nepremostljiva ovira. Tako sem se le odločila, prišla na prvo vajo in se takoj počutila prijetno in sprejeto. Za to sem hvaležna dirigentu in vsakemu soigralcu posebej.

Še danes, več let pozneje (koliko, ne vem, minila so, kot bi trenil!) se veselim torkovih vaj, vedno novih odličnih dirigentovih priredb meni znanih in neznanih skladb, same lepe glasbe. In seveda uživam na nastopih. Koliko jih je že bilo! Vsak zase je bil nekaj posebnega. Vsi nastopi z odličnimi solisti, dobrodelni koncert za Hospic z osupljivimi glasbeniki v nedavno prenovljeni Operi, koncerti pri sv. Jožefu v Celju, v polhograjski graščini, v čudoviti baročni dvorani na gradu Brežice, vsakoletni nastopi v Filharmoniji in v Zdravniški zbornici, pa sne-manja zgoščenk – in kot vrhunec sodelovanje na koncertu Klic dobrote v Celju, kjer začuda prvič in edinkrat nisem imela niti kančka treme, ampak sem od prve do zadnje note občutila eno samo veliko srečo, ponos in spoznanje, da je orkester prostor, kjer sem doma, kjer se zvok mojega glasbila neločljivo zlije z zvokom vseh drugih, se v njem izgubi in prerodi v nekaj novega, večjega, polnejšega.

In nato pogled na zadovoljne poslušalce, kakšna pohvala iz občinstva, pa druženje in prijeten klepet po koncertu, tudi to je nekaj, česar ne bi rada pogrešala. Tako upam, da mi bodo strune in prsti še nekaj časa služili in bom lahko ostala del orkester Camerata medica.